Muzej Libeliče: Kmečka zbirka v Libeličah

Kmečka zbirka v Libeličah

V obnovljenem delu župnijskega skednja v Libeličah predstavljamo tradicionalno kmečko gospodarstvo, značilno za obdobje od druge polovice 19. stoletja do okoli leta 1970 na območju današnje krajevne skupnosti Libelič, Libeliške Gore in Gorč. Pobudo za ureditev zbirke so dali vaščani sami. Želeli so ohraniti po večini že pozabljene predmete na skednjih, v kaščah, kleteh in na podstrešjih hiš.

Razstava temelji na delovnih ritmih kmeta, prikazanih skozi letne čase: pust, velika noč, varovanje posevkov, zdravilna zelišča, likof, farni patron, teritev, preja, koline, božič, posli in na pomembnih delovnih opravilih: none, gnojvoža, oranje, sejanje, okopavanje, košnja, žetev, mlačev, spravilo pridelkov, stiskanje mošta »prešanje«, paša, steljeraja, skrb za živino, furmani. Zanimivejši predmeti so na primer: »škajdrovc« – stojalo z rezilom za rezanje krme, nožne stope za pihanje kaše, »pokšlite« – sani za konjsko vprego za prevoz sena, »rolovc« – valjar za vprego za valjanje njiv, električni pastir iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja, »preša« – stiskalnica za olje, značilna libeliška »cejna« in drugi.

V prvem delu je razstavljeno predvsem foto-dokumentarno gradivo, ki s svojo vsebino časovno sega v sredino 19. stoletja, ko se je pričel sistematično izvajati proces ponemčevanja koroških Slovencev, takrat še večinskega prebivalstva celovške kotline. Pritisk s strani vladajoče nemške manjšine se je stopnjeval vse do konca 1. svetovne vojne in razpada Avstro–Ogrske. V nadaljevanju so predstavljeni boji za severno mejo in mednarodna pogajanja o usodi Koroške na mirovni konferenci v Parizu, kjer so sklenili, da se bodo prebivalci tega območja s tajnim glasovanjem ali plebiscitom sami odločili, v kateri državi želijo živeti. Celovško kotlino so takrat razdelili v cono A in cono B. Do izvedbe plebiscita 10. oktobra 1920 je s cono A leto dni upravljala jugoslovanska oblast, ki pa te možnosti ni znala izkoristiti v svojo korist. 59 % glasovalnih upravičencev cone A je oddalo svoj glas za priključitev k Avstriji, s tem je pa bila glede na dogovor izgubljena tudi cona B.

V drugem delu je predstavljen propagandni material, s pomočjo katerega sta ena in druga stran nagovarjali ljudi in poskušali vplivati na njihovo dokončno odločitev. To obdobje je povezano tudi z mnogimi shodi, zborovanji in mitingi pa tudi nasiljem.

V tretjem delu zbirke je predstavljen dvoletni boj Libeličanov za izločitev iz avstrijske države in priključitev k matičnemu narodu. Ker so Libeliče spadale v cono A, so bile po neuspelem plebiscitu priključene k Avstriji, s čimer pa se prebivalci Libelič niso mogli in niso hoteli sprijazniti. Kljub nasilju, obljubam in raznim ugodnostim avstrijska država trmastih Libeličanov ni uspela odvrniti od njihovega cilja. 30. septembra 1922 so bile Libeliče priključene k matičnemu narodu.